Vpliv sedečega dela na zdravje

Pri sedečem delu ni nekaterih očitnih telesnih obremenitev, kot so dvigovanje bremen, dolgotrajno stanje in delo na prostem.

Večurno sedenje pa kljub temu obremenjuje telo ter lahko povzroča težave s hrbtom, vratom in prekrvavitvijo.

Pisarniško delo je le ena od oblik sedečega dela. Velik del delovnika presedijo tudi vozniki, dispečerji, blagajniki, šivilje, operaterji, varnostniki v nadzornih centrih in zaposleni, ki upravljajo posamezne stroje. Pri nekaterih delovnih mestih je mogoče redno vstati in spremeniti položaj, pri drugih pa delovni proces tega skoraj ne dopušča.

Obremenitev zato ni odvisna le od dolžine delovnika. Pomembno je tudi, kako dolgo trajajo neprekinjena obdobja sedenja ter ali lahko zaposleni sam razporeja odmore in gibanje.

Kaj šteje za sedeče vedenje?

Svetovna zdravstvena organizacija sedeče vedenje opredeljuje kot čas budnosti, ki ga človek preživi sede, naslonjen ali leže ob zelo majhni porabi energije. Med značilne primere sodijo pisarniško delo, vožnja in preživljanje časa pred zasloni.

Sedeče vedenje ni povsem enako telesni nedejavnosti. Človek lahko dosega priporočeno količino gibanja v prostem času, vendar med delom še vedno več ur neprekinjeno sedi. Nasprotno pa delovno mesto, ki vključuje občasno vstajanje, samo po sebi ne zagotavlja zadostne telesne dejavnosti.

Pri presoji sedečega poklica je zato treba upoštevati celoten delovnik: trajanje sedenja, dolžino neprekinjenih obdobij, možnosti za gibanje in količino telesne dejavnosti zunaj dela.

Dolgotrajno sedenje obremenjuje telo

Med sedenjem mišice niso povsem razbremenjene. Telo mora tudi v navidezno mirnem položaju vzdrževati glavo, ramena in trup. Če drža dalj časa ostaja skoraj nespremenjena, se lahko pojavijo napetost, otrdelost in nelagodje, zlasti v vratu, ramenih in spodnjem delu hrbta.

Obremenitev lahko povečajo neustrezna višina mize ali zaslona, slaba opora za hrbet in položaj, pri katerem je treba telo obračati ali se nagibati naprej. Težave lahko spremljajo tudi ponavljajoči se gibi rok pri delu s tipkovnico, miško, blagajno, šivalnim strojem ali upravljalnimi ročicami.

Dolgotrajno sedenje in ponavljajoče se gibe rok ali dlani evropska delovna okolja prepoznavajo med najpogostejšimi dejavniki tveganja. V raziskavi EU-OSHA iz leta 2024 je dolgotrajno sedenje navedlo 64 odstotkov sodelujočih delovnih mest, ponavljajoče se gibe rok ali dlani pa 63 odstotkov.

Sedenje ne obremenjuje samo mišic in sklepov

Velika količina sedečega vedenja je povezana tudi z dolgoročnimi tveganji za zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija navaja povezavo med več sedečega vedenja ter večjim tveganjem za bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen tipa 2, nekatere vrste raka in prezgodnjo umrljivost.

To ne pomeni, da bo vsak človek s sedečim poklicem razvil zdravstvene težave. Na tveganje vplivajo tudi količina gibanja, zdravstveno stanje, starost, prehrana, kajenje in druge življenjske okoliščine. Kljub temu večletnega vsakodnevnega sedenja ni mogoče obravnavati samo kot udoben način opravljanja dela.

Svetovna zdravstvena organizacija zato priporoča omejevanje časa, preživetega sede, in njegovo nadomeščanje s telesno dejavnostjo. Koristno je že povečanje vsakodnevnega gibanja, tudi kadar posameznik ne doseže vseh priporočil za telesno dejavnost.

Obremenitve pri dolgotrajnem delu z zaslonom

Pri številnih sedečih poklicih je sedenje povezano z večurnim gledanjem v računalniški zaslon. Takšno delo lahko obremeni oči, zlasti kadar so odmori redki, osvetlitev neustrezna ali je zaslon postavljen na neprimerni razdalji.

Delo z računalnikom vključuje tudi dolgotrajno zbranost, spremljanje velike količine informacij in hitro odzivanje. Dispečer na primer več ur sedi, vendar njegovo delo poleg statične drže zahteva neprekinjeno spremljanje dogajanja. Računovodja lahko med roki dalj časa dela brez prekinitve, oblikovalec pa ponavlja drobne gibe z miško in ves čas presoja podrobnosti na zaslonu.

Utrujenost po sedečem delovniku zato ni nujno samo telesna. K njej lahko prispevajo tudi časovni pritisk, odgovornost, enoličnost nalog ali potreba po dolgotrajni pozornosti.

Vsi sedeči poklici ne dopuščajo enakega gibanja

Pri pisarniškem delu je včasih mogoče vstati med telefonskim pogovorom, oditi do sodelavca ali del nalog opraviti stoje. Voznik avtobusa, tovornjaka ali delovnega stroja med vožnjo nima takšne možnosti. Njegovo sedenje je povezano še z vibracijami, omejenim prostorom in voznim redom oziroma časovnim načrtom.

Tudi blagajnik, operater ali zaposleni v nadzornem prostoru delovnega mesta ne more vedno zapustiti, kadar začuti potrebo po gibanju. Pri teh poklicih je pomembno, kako so organizirani odmori in ali se naloge med zaposlenimi lahko izmenjujejo.

Oznaka, da je delo sedeče, zato pove manj kot podatek o tem, koliko časa je treba sedeti brez prekinitve. Prav možnost menjavanja položaja in nalog lahko pomembno vpliva na dejansko obremenitev.

Ustrezna oprema ne odpravi potrebe po gibanju

Pravilno nastavljeni stol, zaslon in delovna površina lahko zmanjšajo nepotrebne obremenitve. Ne morejo pa odpraviti posledic večurnega mirovanja v istem položaju.

Podobno velja za dvižno mizo. Možnost dela stoje je koristna predvsem zato, ker omogoča menjavanje položajev. Če zaposleni sedenje le zamenja za večurno nepremično stanje, telo še vedno ostaja v statični drži. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu zato pri preprečevanju kostno-mišičnih težav poudarja izogibanje dolgotrajnim statičnim položajem, tako sedečim kot stoječim.

Učinkovitejša je kombinacija ustrezno urejenega delovnega mesta, rednega spreminjanja položaja, krajših prekinitev sedenja in gibanja med delovnikom. Pri tem odgovornost ni samo na zaposlenem. Pomembno vlogo imajo tudi organizacija dela, razpoložljiva oprema, število odmorov in možnost izmenjevanja nalog.

Sedeči poklic ni samodejno lažja dolgoročna izbira

Sedeče delo je lahko ustrezno za posameznika, ki se želi izogniti dvigovanju bremen, delu na višini ali večurnemu stanju. To pa še ne pomeni, da bo brez prilagoditev primerno v vseh življenjskih obdobjih.

Težave z vratom, hrbtom, vidom ali dolgotrajnim ohranjanjem zbranosti lahko z leti vplivajo na to, kako vzdržno je delo. Pri poklicih, vezanih na vožnjo, stroj ali nadzorno mesto, je prilagajanje delovnika lahko težje kot v okolju, kjer zaposleni samostojneje razporeja naloge.

Pred izbiro sedečega poklica je zato smiselno izvedeti, koliko časa delo dejansko poteka sede, ali ga je mogoče prekinjati, kako pogosto se menjujejo naloge in kakšna oprema je na voljo. Enako pomembno je, ali delovni ritem omogoča odmore ali spodbuja večurno delo brez vstajanja.

Pri izbiri poklica je pomemben način opravljanja dela

Podatek, da poklic večinoma poteka sede, ne zadostuje za presojo njegove obremenitve. Razlikovati je treba med delom, pri katerem se sedeče naloge izmenjujejo s sestanki, hojo ali terenom, in delom, pri katerem je zaposleni več ur vezan na isti sedež.

Sedeči poklici ne predstavljajo enakega tveganja za vse in niso sami po sebi slaba izbira. Dolgotrajno sedenje pa ima zdravstvene posledice, ki jih pri odločanju ni smiselno zanemariti. Ustrezna izbira zato ni odvisna samo od tega, ali delo poteka sede ali stoje, temveč tudi od možnosti gibanja, organizacije delovnika in obremenitev, ki spremljajo položaj telesa.