Plačni razpon
2200 €3600 € bruto
Razpon je odvisen od izkušenj, regije in oblike zaposlitve. Gre za okvirno oceno mesečne bruto plače glede na izkušnje in delodajalca, ne za individualno uradno plačo.
Restavrator ugotavlja stanje umetnin in drugih predmetov kulturne dediščine ter načrtuje njihovo konserviranje in obnovo. S skrbno izbranimi postopki utrjuje poškodovane materiale in beleži vsak poseg. Dela v muzejih, galerijah, zavodih za varstvo dediščine, delavnicah ali na lokaciji spomenika.
2200 €3600 € bruto
Razpon je odvisen od izkušenj, regije in oblike zaposlitve. Gre za okvirno oceno mesečne bruto plače glede na izkušnje in delodajalca, ne za individualno uradno plačo.
Povpraševanje raste; delodajalci iščejo nove kadre v panogi.
Podrobnejši pregled poti, šol in izpitov je v razdelku spodaj.
Več v razdelku →Študentsko delo je pogosteje dostopno pri dokumentiranju, pripravi gradiva in pomoči v ustanovah kot pri samostojnih restavratorskih posegih.
Delo večinoma poteka podnevi. Roki projektov in delo na terenu pa lahko urnik občasno podaljšajo ali spremenijo.
Večina posegov poteka v delavnici, zbirki ali na lokaciji objekta. Doma je mogoče opraviti predvsem del dokumentacije in raziskovalnega dela.
Restavratorji so pogosto zaposleni v muzejih, galerijah, javnih zavodih in drugih ustanovah za varstvo kulturne dediščine. Del dela je projektnega.
Delo ni izrazito sezonsko, vremenske razmere pa lahko vplivajo na čas posegov na zunanjih spomenikih.
Delo je v poznejšem obdobju kariere mogoče ob prilagoditvi fizično zahtevnejših posegov. Zahteva natančnost, mirno delo in dobro obvladovanje delovnih razmer.
Več v razdelku →Za večino vlog v tem poklicu veljajo splošni pogoji obveznega pokojninskega zavarovanja. Posebno poklicno zavarovanje tukaj ni tipično.
Restavrator v muzeju, galeriji, delavnici ali na terenu dela s slikami, kipi, arhitekturnimi elementi in drugimi predmeti likovne dediščine. Predmet pregleda, poišče podatke o njegovem nastanku in prejšnjih posegih ter presodi, zakaj je poškodovan.
Po pregledu določi postopke za čiščenje, utrjevanje ali dopolnjevanje predmeta, pri tem pa se izogne nepotrebnim posegom v izvirnik. Preverja plasti, materiale in spremembe na površini ter izbere sredstva, primerna za posamezen predmet.
Skrbi tudi za pogoje hrambe, nego in vzdrževanje predmetov. Svetloba, vlaga, prah in neustrezna embalaža lahko namreč pospešijo propadanje. Po posegu pripravi zapis o stanju predmeta, uporabljenih materialih in opravljenem delu.
Delo zahteva znanje zgodovine umetnosti, tehnologije materialov ter kemijskih in fizikalnih metod. Pri večjih projektih restavrator sodeluje z drugimi strokovnjaki, lahko pripravi izvedensko mnenje ali strokovni prispevek ter uvaja mlajše sodelavce.
Restavrator pregleda predmet, zabeleži poškodbe, preveri materiale ter zbere podatke o izvoru in prejšnjih obnovah. Nato pripravi načrt konservatorskega ali restavratorskega posega.
Na delovni mizi ali na lokaciji predmet čisti, utrjuje nestabilne dele, dopolnjuje poškodbe in po potrebi izvaja slikarske ali kiparske postopke. Med delom preverja odziv materialov in prilagaja izbrano metodo.
Po končanem delu fotografira rezultat, zapiše uporabljene materiale in postopke ter pripravi poročilo. Predmet nato ustrezno zaščiti, namesti v hrambo ali pripravi za razstavo.
Delo zahteva potrpežljivo prepoznavanje drobnih sprememb na površini in v strukturi predmeta.
Restavrator presoja, koliko lahko poseže v predmet in kako ohraniti čim več izvirnega materiala.
Obnova lahko poteka počasi in zahteva stalno zbranost tudi v manj udobnih delovnih razmerah.
VI/2. stopnja
Za poklic je navedena VI/2. stopnja izobrazbe, to je visokošolski strokovni ali univerzitetni program prve bolonjske stopnje. Poklicna pot je povezana predvsem s študijem restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študij vključuje varstvo dediščine, metode posegov, zgodovino umetnosti in materiale. Izobraževanje je mogoče nadaljevati na podiplomskem študiju.
Podatke o izobraževanju pripravlja srednjesole.si.
Osnova je izobraževanje na ravni VI/2. stopnje z vsebinami konserviranja, restavriranja, umetnostne zgodovine in tehnologije materialov.
Študij vključuje razvijanje ročnih spretnosti, pregledovanje poškodb, dokumentiranje in izvajanje posegov pod strokovnim vodstvom.
Z delovnimi izkušnjami se je mogoče usmeriti v slikarska, kiparska, arhitekturna ali druga dela kulturne dediščine. Dodatno znanje ponuja tudi podiplomski študij.
Perspektiva poklica je ocenjena kot rastoča, vendar restavratorstvo ni opredeljeno kot deficitaren poklic. Vstopna mesta bodo zato predvsem vezana na projekte obnove, javne zbirke, muzeje, galerije in specializirane izvajalce. Razpisi ne bodo nujno pogosti.
Obnove zgodovinskih stavb, cerkva, javnih spomenikov in notranje opreme prinašajo delo tudi zunaj klasične muzejske delavnice. To za začetnika pomeni več sodelovanja na lokacijah, kjer so pogoji dela odvisni od dostopa, mikroklime in obsega obnove.
Kandidatom lahko koristi jasna usmeritev v posamezne materiale ali vrste predmetov, na primer slike, polikromirano plastiko, les, zidne poslikave ali pozlato. Delodajalci in projektne ekipe potrebujejo različna znanja glede na predmet, ki ga obnavljajo, in vrsto poškodb.
V poznejšem obdobju kariere je lahko več dela povezanega s pregledi stanja, načrtovanjem posegov, dokumentacijo in strokovnim vodenjem projektov. Delo na višini, v prisilnih položajih ter v hladnih ali vlažnih prostorih ostaja fizično zahtevnejši del poklica.
Psihofizična obremenitev
SrednjaDelo je v poznejšem obdobju kariere mogoče ob prilagoditvi fizično zahtevnejših posegov. Zahteva natančnost, mirno delo in dobro obvladovanje delovnih razmer.