Katere pravice pripadajo zaposlenim s krajšim delovnim časom
Zaposlitev za krajši delovni čas ne pomeni, da se vse pravice zmanjšajo v enakem razmerju.
Plača in regres sta praviloma sorazmerna številu delovnih ur, pri dopustu pa je pomembno, koliko dni na teden zaposleni dela.
Razlikujejo se tudi pravila glede prispevkov in pokojninske dobe, zlasti kadar zaposleni dela manj ur zaradi starševstva, invalidnosti ali zdravstvenih razlogov.
Kaj pomeni krajši delovni čas?
Za krajši delovni čas se šteje vsak delovni čas, ki je krajši od polnega delovnega časa pri delodajalcu. Če polni delovni čas obsega 40 ur na teden, je lahko zaposleni na primer zaposlen za 20, 24 ali 30 ur tedensko.
Pogodba o zaposlitvi mora določati tedensko oziroma dnevno delovno obveznost in razporeditev delovnega časa. Ni namreč vseeno, ali zaposleni 20 ur opravi v petih štiriurnih delovnikih ali v dveh oziroma treh daljših delovnikih. Razporeditev vpliva predvsem na število dni letnega dopusta, odmor med delom in nekatera povračila stroškov.
Osnovna pravila določa Zakon o delovnih razmerjih, posamezne pravice pa lahko podrobneje urejajo tudi kolektivna pogodba, pogodba o zaposlitvi in interni akti delodajalca.
Plača je praviloma sorazmerna delovnemu času
Zaposleni, ki dela krajši delovni čas, prejema plačo glede na dogovorjeni obseg dela. Če je osnovna plača za polni delovni čas 1.600 evrov bruto, bi osnovna plača za polovični delovni čas praviloma znašala 800 evrov bruto, če so delovno mesto, zahtevnost dela in drugi pogoji enaki.
Sorazmerno se upošteva tudi minimalna plača. Zaposlenemu za 20 ur tedensko praviloma pripada najmanj polovica zakonsko določene minimalne plače, razen če gre za poseben primer krajšega delovnega časa, za katerega veljajo drugačna pravila.
Krajši delovni čas pa ne pomeni, da zaposleni izgubi pravico do dodatkov. Če dela ponoči, ob nedeljah, praznikih ali v drugih posebnih pogojih, mu dodatki pripadajo za ure, v katerih je takšno delo dejansko opravljal.
Dopust se ne zmanjša glede na število ur
Krajši delovni čas sam po sebi ne pomeni polovice letnega dopusta. Zakonski minimum znaša štiri tedne, število dni pa je odvisno od tega, koliko dni na teden zaposleni dela.
Če je nekdo zaposlen štiri ure na dan od ponedeljka do petka, je njegova minimalna odmera praviloma 20 dni letnega dopusta. Ko izkoristi en dan dopusta, je tisti dan odsoten štiri ure.
Če zaposleni dela osem ur na dan, vendar le tri dni na teden, štirje tedni dopusta pomenijo najmanj 12 dni. En dan dopusta v tem primeru pokrije osemurno delovno obveznost.
Pri odmeri torej ni odločilno samo skupno število tedenskih ur, temveč predvsem njihova razporeditev po dnevih. Na končno število dni lahko vplivajo tudi delovna doba, starost, otroci, invalidnost ter določbe kolektivne pogodbe ali pogodbe o zaposlitvi.
Regres je običajno sorazmeren, vendar obstajajo izjeme
Pri običajni zaposlitvi za krajši delovni čas je regres za letni dopust praviloma sorazmeren delovnemu času. Zaposlenemu za polovico polnega delovnega časa tako praviloma pripada polovica regresa, ki bi mu pripadal pri polni zaposlitvi.
Na višino lahko dodatno vpliva trajanje zaposlitve v koledarskem letu. Če zaposleni pri delodajalcu ni zaposlen vse leto, mu lahko pripada le sorazmerni del regresa glede na število mesecev zaposlitve.
Drugače velja pri nekaterih zakonsko določenih primerih krajšega delovnega časa, na primer zaradi invalidnosti, zdravstvenih razlogov ali uveljavljanja pravic iz starševskega varstva. Takšnemu zaposlenemu praviloma pripada polni regres, če je pri delodajalcu zaposlen vse leto.
Kako je s prispevki in pokojninsko dobo?
Pri običajni pogodbi za krajši delovni čas je zaposleni v obvezna socialna zavarovanja vključen za toliko ur, kot jih določa pogodba. Delodajalec obračuna prispevke v skladu z njegovo plačo, zavarovalno podlago in zakonskimi pravili.
To vpliva tudi na pokojninsko oziroma zavarovalno dobo. Če je oseba celo leto zaposlena za 20 ur tedensko in nima druge podlage za zavarovanje, se ji praviloma prizna šest mesecev zavarovalne dobe. Pri zaposlitvi za 30 ur tedensko bi se eno leto dela praviloma upoštevalo kot devet mesecev zavarovalne dobe.
Poleg dolžine zavarovalne dobe je za prihodnjo pokojnino pomembna tudi osnova, od katere so bili plačani prispevki. Nižja plača in nižja osnova lahko zato vplivata tudi na višino pokojnine. Podatke o obdobjih zavarovanja in osnovah je mogoče preveriti prek storitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.
Posebni primeri krajšega delovnega časa imajo drugačna pravila
Treba je razlikovati med običajno zaposlitvijo za krajši delovni čas in krajšim delovnim časom, ki ga zaposleni uveljavlja na podlagi posebnih predpisov.
Med takšne primere sodijo predvsem delo s krajšim delovnim časom zaradi:
- starševstva,
- invalidnosti,
- zdravstvenih razlogov,
- drugih zakonsko določenih okoliščin.
Zaposleni tudi v teh primerih od delodajalca prejema plačo za ure, ki jih dejansko dela. Za manjkajoči del do polnega delovnega časa pa se prispevki urejajo po posebnih pravilih. Zaradi tega ima lahko pravice iz socialnega zavarovanja, kot da bi delal polni delovni čas.
Razlika je pomembna tudi pri regresu in pokojninski dobi. Zaposleni, ki dela štiri ure zaradi zakonsko priznane invalidnosti ali starševstva, zato ni nujno v enakem položaju kot nekdo, ki se je z delodajalcem prostovoljno dogovoril za 20-urno zaposlitev.
Zaposlitev pri več delodajalcih
Zaposleni lahko do polnega delovnega časa sklene pogodbe z več delodajalci. Tako je lahko na primer pri enem zaposlen za 20 ur, pri drugem pa za dodatnih 20 ur tedensko.
Vsak delodajalec obračuna plačo in prispevke za ure, določene v posamezni pogodbi. Praviloma vsak izplača tudi svoj sorazmerni del regresa. Pri razporejanju dela in koriščenju dopusta pa je potrebno usklajevanje, saj se urniki posameznih zaposlitev ne smejo prekrivati.
Katere pravice ostanejo enake?
Zaposlenemu s krajšim delovnim časom pripadajo temeljne pravice iz delovnega razmerja. Delodajalec mu mora zagotavljati varno in zdravo delo, varstvo pred diskriminacijo in nadlegovanjem, počitek ter druge pravice pod pogoji, ki jih določajo zakon in kolektivne pogodbe.
Prav tako ima pravico do bolniške odsotnosti, nadomestila plače in odpovednega roka. Višina posameznega nadomestila je lahko povezana z njegovo plačo in obsegom delovnega časa, sama pravica pa zaradi krajšega delovnika ne izgine.
Tudi dostop do izobraževanja, napredovanja ali prostih delovnih mest ne bi smel biti omejen zgolj zato, ker zaposleni dela manj ur.
Kaj preveriti pred podpisom pogodbe?
Pred sklenitvijo pogodbe za krajši delovni čas je smiselno preveriti:
- koliko ur tedensko obsega zaposlitev in kako bodo razporejene,
- kakšna bo osnovna bruto plača,
- koliko dni letnega dopusta pripada zaposlenemu,
- kolikšen regres bo prejel,
- za koliko ur bo prijavljen v socialna zavarovanja,
- kako bo krajši delovni čas vplival na pokojninsko dobo,
- katera kolektivna pogodba velja za delodajalca,
- ali gre za običajni krajši delovni čas ali za pravico na podlagi posebnega predpisa.
Krajši delovni čas torej ne zmanjša vseh pravic na enak način. Plača, običajni regres in pokojninska doba se praviloma upoštevajo sorazmerno, medtem ko se letni dopust določa glede na število delovnih dni v tednu. Pri posebnih oblikah krajšega delovnega časa pa lahko zaposleni ohrani nekatere pravice v enakem obsegu, kot če bi delal polni delovni čas. Prav zato je pomembno, da je v pogodbi oziroma odločbi jasno navedeno, na kateri podlagi zaposleni dela manj ur.
